O VZROKIH SOLZENJA
Ali imate težave s solzenjem?
S solzenjem se v oftalmološki ambulanti pogosto srečujemo. Zanj je značilno, da je na očesni površini prisotna prevelika količina solz, ki se zato prelivajo preko roba veke na kožo vek in obraza. Poleg tega solzenje tudi moti kvaliteto vida, saj se solzni film, ki je odgovoren za oster vid, nepravilno razporeja. Solzenje je lahko posledica prekomernega izločanja solz (t.i. lakrimacija) ali premajhnega odtekanja solz, kar strokovno imenujemo epifora. Najpogosteje se solze prekomerno izločajo zaradi draženja očesne površine ob očesnih vnetjih ali boleznih očesne površine. Pri tem odtočni solzni sistem normalno deluje. Nasprotno pa je vzrok premajhnega odtekanja solz zapora v odtočnem solznem sistemu, zato solze nezadostno odtekajo iz očesne površine v nos.
Človeško telo natančneje solzna žleza naravno proizvaja solze, ki vlažijo oko in z očesne površine odnašajo neželene snovi. Solze preko zelo ozkih kanalčkov odtekajo v nosno votlino.
Solzenje lahko prizadene vsakogar, v vseh starostnih obdobjih, pogostejše pa je v skrajnih starostnih dobah: pri otrocih in pri starejših ljudeh. Čeprav bolezen očesu ni pretirano škodljiva, pa mnogim bolnikom pretirano solzenje povzroča težave kot so lepljive veke, solze, ki z očesa preidejo na površino vek in lica pa lahko povzročijo močno draženje kože in pordelost. Solzenje lahko privede tudi do zadrege in nerazumevanja v družbi, kar je lahko še posebej moteče v delovnem okolju. Načini zdravljenja obsegajo konzervativne ukrepe z zdravili in kapljicami za oko, do večjih kirurških posegov na solznem odtočnem sistemu.
Kaj povzroča solzenje?
Oči se običajno zasolzijo pri čustvenih stresih in v nekaterih pogojih, npr. v zadimljenem ali prašnem prostoru ali če v oko pade tujek kot je pogosto trepalnica. Ni pa normalno, da se oko nenehno solzi. Zato obstaja več različnih vzrokov, ki povzročajo prekomerno solzenje.
Kot že rečeno je lahko solzenje posledica povečane proizvodnje solz ali motenega odtoka – pogosto pa lahko oboje sovpada. Vzroke solzenja ugotavljamo z natančnim očesnim pregledom.
Med pogostejše vzroke prekomernega izločanja solz prištevamo alergije, seneni nahod, okužbe (npr. konjunktivitis) in migreno. S paradoksalnim solzenjem pa se srečujemo pri sindromu suhega očesa in vnetju robov vek ali blefaritisu. Pri sindromu suhega očesa se zaradi pomanjkanja mucina ali oljnega dela solznega filma refleksno tvori več solz, ki se nato prelijejo preko roba veke. Diagnozo postavimo z merjenjem izločanja solz in s pregledom pod biomikroskopom, kjer pregledamo rob veke in izmerimo čas razpada solznega filma.
Solzenje pa je pogosto tudi posledica motnje v delovanju solznega odtočnega sistema. Lahko nastane zaradi ozke ali nepravilno postavljene solzne luknjice (punktuma), zaradi zamašitve solznih poti kjerkoli na poti do nosne votline ali zaradi ohlapnih vek, kar vpliva na moč potiskanja solz v notranji očesni kot. Vzroka sta lahko še ektropij, pri katerem veka ni v stiku z zrklom in entropij, pri katerem se veka obrne navznoter in trepalnice drgnejo po očesni površini.
Simptomi pri solzenju
Simptomi so večinoma neškodljivi, se pa večina bolnikov pritožuje zaradi dražečega občutka v očeh, na koži vek in poslabšanja vida. Značilni simptomi so: meglen vid, vnete in pordele veke, izcedek ter nelagodje v očeh.
Zelo pogosto bolnike moti, da si drugi solzenje napačno razlagajo kot jok, kar lahko povzroči zadrego in nerazumevanje na delovnem mestu in v drugih socialnih okoljih.
Kakšno zdravljenje je na voljo?
Če imate vseskozi solzne oči in to vpliva na vaše dnevne aktivnosti, boste morda želeli poiskati zdravniško pomoč. Najbolje je, da se najprej posvetujete z osebnim zdravnikom, ki bo lahko odkril enostaven vzrok solzenja in ga tudi odpravil. Če pa osnovni vzrok ni tako očiten, vas bo osebni zdravnik napotil na pregled k oftalmologu.
Večinoma so simptomi moteči, vendar neškodljivi in kirurško zdravljenje ni potrebno. Bolnikom lahko predpišemo posebne čistilne raztopine za veke, antibiotične kapljice za oči ali kapljice proti alergiji, ki si jih nato doma sami kapajo. V nekaterih primerih pa je potreben kirurški poseg, s katerim odpravimo zamašen ali nefunkcionalen solzni kanal. Način operacije določimo po kliničnem pregledu in je odvisen od lokacije zapore v odtočnem solznem sistemu.
Kirurško zdravljenje
V naši ambulanti izvajamo večino posegov, ki se izvajajo za odpravo solzenja. Najpogostejši poseg, ki ga izvajamo je dakriocistorinostomija (DCR). Cilj operacije je obnoviti odtok solz iz očesne površine v nos, tako da ustvarimo novo povezavo iz solzne vrečke direktno v nosno votlino. Solze po operaciji zaobidejo zamašen nazolakrimalni kanal. To lahko izvedemo z „zunanjim“ pristopom preko kože v notranjem očesnem kotu, kjer je po operaciji vidna majhna brazgotina. Novejša načina operacije pa sta pristop preko nosu z nosnim endoskopom t.j. endoskopska ali ‘Endo’ DCR ter pristop preko solznih kanalčkov s posebnim laserjem (Lacrimax, Optotek, d.o.o.) t.j. transkanalikularna laserska ali TCL DCR. Pri novejših dveh načinih operacije ni potrebno napraviti kožnega reza, kar pomeni, da poseg ne pušča vidnih brazgotin.
Pri vseh načinih operacije, preko solznih kanalčkov v nos namestimo tanko silikonsko cevko, ki preprečuje, da bi se solzne poti zaprle. Cevko odstranimo čez 3-6 mesecev. Postopek odstranitve je hiter in ni težaven.
Katero vrsto operacije priporočamo?
Pri endoskopski in laserski transkanalikularni DCR po posegu na koži ni brazgotine. DCR z zunanjim pristopom preko kože zato opravimo redkeje, običajno pa brazgotina tudi pri te obliki operacije v nekaj mesecih popolnoma izgine. Zunanji DCR se priporoča tistim bolnikom, pri katerih ugotovimo nepremostljivo zaporo že v solznih kanalčkih in tudi v večjem solznem vodu, ki odvaja solze iz solzne vrečke v nos. Endoskopski DCR pa se priporoča bolnikom s težavami s sinusi ali polipi, ki jih lahko med isto operacijo odstranimo.
Pred samim posegom vas bomo pregledali, se pogovorili o vaših težavah ter vam priporočali najbolj primeren način zdravljenja.
Priprava pred operacijo
Svetujemo, da bolniki dva tedna pred operacijo ne jemljejo Aspirina ali Ibuprofena, v primeru, da se poseg izvaja v splošni anesteziji pa pred operacijo ne smete jesti ali piti vsaj šest ur.
DCR operacije običajno trajajo približno 1-1,5 ure, kar pomeni, da ne gre za kratek, enostaven poseg. Operacije se kot že rečeno izvajajo v splošni ali lokalni anesteziji s sedacijo, odvisno od obsežnosti posega. Če poseg izvajamo v lokalni anesteziji le-ta ni pretirano boleč.
Pooperativni potek
Po posegu še nekaj časa odležite v naših prostorih. Priporočamo, da se dogovorite za prevoz s prijateljem ali sorodnikom. Javni prevoz se ne priporoča.
Bolnikom po operaciji priporočamo počitek in bolniško odsotnost za en teden. Odsvetuje se intenzivna telovadba, napenjanje in drugi napori. Prvih 24 ur bolniki ne smejo voziti, uživati alkohola, jemati sedative ali upravljati s stroji. V prvih 24 urah se je treba izogibati tudi vroči hrani in pijačam, saj je znano, da lahko povzročijo pooperativno krvavitev.
Po operaciji je običajna manjša krvavitev iz nosu, vendar če je ta prekomerna, morate takoj poiskati zdravniško pomoč. Svetujemo, da bolniki ne izpihujejo nosu vsaj 7-10 dni po posegu, saj izpihovanje poveča možnost za ponovno krvavitev.
V primeru zunanje DCR vam bomo na oko namestili obvezo in s strani nosu nosno tamponado, ki jo je potrebno odstraniti dan pozneje. Dokler imate nameščeno obvezo boste težje nosili očala. Pri zunanji DCR boste lahko za krajši čas na mestu pooperativne brazgotine tudi kasneje prehodno čutili nelagodje pri nošenju očal.
Bolniki lahko naslednji dan sami odstranijo obvezo in operirano področje nežno očistijo s sterilnimi gazami in fiziološko raztopino. Hlajenje z ledom pomaga zmanjšati krvavitev, oteklino in modrice, za lajšanje bolečine pa lahko vzamete paracetamol (Lekadol, Daleron…) ali metamizol (Analgin). Izogibajte se jemanju Aspirina ali Ibuprofena vsaj dva tedna.
Običajno se nekaj tednov po operaciji še vedno pojavlja solzenje zaradi pooperativnega vnetja in otekline ter silikonskih cevčic, ki so v solznih poteh.
Po operaciji boste imeli predpisane tudi kapljice za oko, ki jih je treba kapati trikrat na dan v oko in v nos. Prejeli boste tudi fiziološko raztopino v obliki spreja ali kapljic za nos, ki odpravlja kraste v nosu, zlasti pri bolnikih po endoskopski DCR.
Kakšna so tveganja pri kirurškem posegu?
Kot pri vseh kirurških posegih obstajajo tudi tveganja, o katerih se z vašim kirurgom pogovorite na prvem pregledu. Tveganja vključujejo krvavitev do deset dni po operaciji (1 na 50 ljudi), okužbo, ponovno zaporo solznih poti, kar zahteva dodatni operativni poseg, ali premik silikonske cevke v nosu – čeprav so slednje komplikacije veliko redkejše.
Če opravimo zunanji način DCR, se pri večini bolnikov opazi majhno brazgotino na strani nosu, ki pa običajno po nekaj mesecih izgine. Zaradi pretiranega brazgotinjenja, v nekaterih primerih svetujemo masažo te brazgotine.
Spremljanje
1-2 tedna po operaciji bolnikom svetujemo odsotnost z dela, ker so potrebni tudi kontrolni pregledi. Pri bolnikih, kjer smo opravili zunanji način DCR, odstranimo šive čez približno 10 dni, silikonske cevke pa odstranimo po 3-6 mesecih. Bolnike naročimo na kontrolni pregled še po 6 mesecih, ko preverimo končni uspeh operacije.
Večina bolnikov je izredno zadovoljna z rezultatom posega. Stopnja uspešnosti pri DCR, to pomeni, da se oči ne solzijo več, znaša 90-95%. V zahtevnejših primerih (predhodno že operirani posamezniki, stanja po poškodbah…) se odstotek uspešnosti lahko zniža na 70-80%.
Dodatne informacije v zvezi z načini odprave solzenja so na voljo na spodnjih povezavah:
PUNKTOPLASTIKA
KANALIKULOPLASTIKA Z VSTAVITVIJO SILIKONSKE CEVKE
DAKRIOCISTORINOSTOMIJA (DCR)