Kaj je ščitnična (endokrina) orbitopatija?
Ščitnična orbitopatija (ŠO) imenovana tudi Gravesova orbitopatija (GO) je avtoimuno obolenje orbite, ki prizadane zunanje očesne mišice in obočesno maščobno tkivo. Tkiva pri ŠO otečejo, postanejo pordela in vneta, včasih se mišice tudi zadebelijo in zabrazgotinijo, kar lahko povzroči dvojni vid. V redkih primerih lahko ŠO povzroči slepoto, ki je posledica pritiska na vidni živec za očesom ali pa je slepota posledica izpostavljene roženice in posledične okužbe. Večinoma je ŠO povezana z boleznijo ščitnice (zlasti pretiranim delovanjem – hipertiroidizmom), vendar je lahko prisotna tudi pri zmanjšani funkciji ščitnice – hipotiroidizmu in celo normalnemu delovanju – evtiroidizmu. ŠO je v svoji blagi obliki pogosto napačno diagnosticirana kot različna druga obolenja. Za postavitev diagnoze je potreben natančen strokovni pregled oftalmologa, ki ima znanje in izkušnje z zdravljenjem te bolezni.
ŠO ima dve glavni fazi: aktivno in neaktivno fazo. Bolniki z aktivno ŠO morajo redno obiskovati okuloplastičnega kirurga, ki predlaga različne načine zdravljenja za zmanjšanje vnetja, z namenom, da se omeji razvoj bolezni.
V neaktivni fazi bolezni, pa se pacienti pogosto spopadajo s spremenjenim videzom obraza. Cilji zdravljenja v tej fazi so povrniti izgled obraza pred začetkom bolezni, kar pogosto vključuje več različnih vrst operacij v orbiti, na vekah in včasih zaradi dvojnih slik tudi na očesnih mišicah.
Kateri so simptomi ŠO?
Glavne simptome povzroča suho oko; solzenje, rezanje, pekoč občutek in bolečina v očeh. Suho oko se pojavi, ko ŠO prizadane solzno žlezo, kjer nastajajo solze. Pogosti simptomi ŠO vključujejo:
· Izbuljene oči (izgled strmenja)
· Bolečina in nelagodje
· Občutek rezanja v očeh
· Otekanje zgornjih vek
· Odvečna koža na očeh
· Pordelost vek
· Občutljivost na svetlobo
· Zamegljen ali dvojni vid
· Suhe ali solzne oči
· Težko premikanje oči ali bolečina za očmi
· Poslabšanje vidne ostrine ali celo izguba vida
ŠO pogosto zamenjujejo z drugimi običajnimi očesnimi boleznimi, kot so konjunktivitis, alergije in seneni nahod, kar vodi v napačno diagnozo, nepravilno zdravljenje in pri pacientu vztrajanje težav. V takih primerih je za nadaljnji pregled smiselna napotitev pacienta k oftalmologu, ki se ukvarja s ŠO.
Kaj povzroča ščitnično orbitopatijo?
Bolezen večinoma prizadene mlajše ženske in ženske srednjih let, najpogostejši vzrok pa je avtoimuna bolezen ščitnice (Gravesova bolezen). Gravesova bolezen je najpogostejši vzrok prekomernega delovanja ščitnice (hipertiroidizma). Približno četrtina ljudi, ki imajo Gravesovo bolezen, bo razvila ŠO. To se lahko zgodi pred, ob ali po potrjeni diagnozi ščitnične bolezni.
Pacienti z ugotovljeno boleznijo ščitnice morajo, z rednim preverjanjem hormonov v krvi in pravilnim jemanjem zdravil, spremljati in nadzorovati raven ščitničnih hormonov.
Pri večini pacientov se ŠO pojavi v blagi obliki, posebno pri tistih, ki niso imeli simptomov ob postavitvi diagnoze Gravesove bolezni in so nekadilci. Pri takšnih bolnikih je možnost za razvoj ŠO manjša kot 1 na 10.
Ščitnična orbitopatija in kajenje
Kajenje je povezano s ŠO. Možnost, da se razvije je pri kadilcih dvakrat večja v primerjavi z nekadilci. Hudi kadilci pa imajo osemkrat večjo verjetnost, da bodo razvili ŠO kot nekadilci.
Kajenje lahko bolezen tudi poslabša, kar pomeni, da se takšni pacienti slabše odzivajo na načine zdravljenja. Zato je opustitev kajenja nujna za bolnike s ŠO – za pomoč in nasvet pri opuščanju se lahko obrnete tudi na svojega osebnega zdravnika.
Kako postavimo diagnozo ščitnične orbitopatije?
Bolnike s težavami s ščitnico, zlasti tiste s prekomernim delovanjem, je potrebno izobraziti o večji možnosti nastanka ŠO. Osebni zdravnik lahko pacientom že predstavi in razloži simptome, na katere morajo biti pozorni, vendar pa se ŠO lahko pojavi kadar koli pred ali po odkritju ščitničnega obolenja, zato je veliko ljudi napačno diagnosticiranih in zdravljenih.
Večina pacientov z boleznijo ščitnice bo razvila le blago obliko ŠO. Vaš osebni zdravnik vas mora napotiti k oftalmologu (očesnemu zdravniku), ki bo sodeloval z endokrinologom, z namenom, da se ŠO obvlada in čim bolj omeji. Oftalmolog lahko diagnosticira ŠO z očesnim pregledom, ob pomoči slikovne diagnostike (UZ orbite, CT ali MRI orbite).
Kako zdravimo ščitnično orbitopatijo?
Bolnikom z blago obliko ŠO predpišemo umetne solze, ki lahko izboljšajo simptome suhega očesa, kot so pekoče, solzne oči in bleščanje pri močni svetlobi. Priporoča se jemanje prehranskih dodatkov s selenom dvakrat na dan 6 mesecev, kar lahko prav tako izboljša simptome blage ŠO. Pri hujših oblikah ŠO vas osebni zdravnik lahko napoti k oftalmologu, ki pomaga določiti najboljše možno zdravljenje.
ŠO ima kot že rečeno dve glavni fazi: aktivno in neaktivno. ŠO je aktivna takrat, ko se pojavijo znaki vnetja in otekanje, kar običajno traja od šest mesecev do dveh let. Ko se vnetje umiri bolezen preide v neaktivno fazo. Dlje kot traja aktivna faza, manjša je verjetnost, da se bo videz vašega očesa vrnil v obdobje pred boleznijo in da bodo drugi simptomi, kot je dvojni vid, izveneli.
Bolnikom z aktivno ŠO svetujemo redne kontrole pri okuloplastičnem kirurgu, ki vam bo svetoval različne načine zdravljenja za zmanjšanje aktivnosti vnetja in omejitev napredovanja bolezni. Na ta način se hkrati tudi zaščiti vaše oko.
Kirurško zdravljenje
V neaktivni fazi ŠO se pacienti pogosto spopadajo z izrazito spremenjenim videzom obraza in dvojnim vidom. Cilj zdravljenja v tej fazi je obnoviti videz obraza pred boleznijo in zagotoviti boljšo zaščito oči. To pogosto vključuje več različnih vrst operacij v orbiti, na vekah in pri dvojnih slikah tudi na zunanjih očesnih mišicah.
Operacije za povrnitev videza se pogosto izvajajo v več fazah, tako da boste morda potrebovali več posegov. Če so prisotne izrazito izbuljene oči se najprej izvede dekompresija orbite, s katero se zmanjša obseg izbuljenosti (proptoze) očesa. Dekompresijo je potrebno urgentno narediti, če je prisotno poslabšanje vidne ostrine zaradi pritiska na očesni živec ali zaradi izpostavljene roženice, ko bolnik ne more popolnoma zapreti očesa. Po dekompresiji se lahko opravi operacija škiljenja zaradi dvojnega vida, če je le-ta prisoten. Nazadnje se opravi poseg na vekah, da se popravi njihov položaj, kar omogoča, da se veke ponovno pravilno odpirajo in zapirajo ter tako zaščitijo oči. Če po ŠO ostane tudi povešena koža in izbočeno maščevje na vekah se lahko tudi to odstrani s kirurškim posegom – blefaroplastiko. Te različne operacije pri ŠO se običajno izvajajo v obdobju od 18 mesecev do dveh let, po zaključku aktivne faze bolezni.
